Letos je Navijaški klub Chelsea Slovenija organiziral 2. Ogled tekme na Stamford Bridgu. Lani me pri zmagi nad Wiganom ni bilo zraven, tako da je bila zame to prva tekma, ki sem si jo ogledala s skupinico še 20 slovenskih navijačev. Ker nismo bili odvisni od avtobusnih in raznoraznih prevozov, si je izlet v London lahko splaniral vsak sam. Ker je bil to moj že tretji obis Londona sem se odločila, da se zaradi časovne stiske tja odpravim le za 3 dni. Prvi navijači Chelsea s sončne strani Alp so tja odšli že v torek, sledila je »četrtkova« skupina, nato pa smo le dočakali petek. Skupaj s še 9 fanti in eno punco smo se v poznih urah odpravili proti Londonu. Nekateri od nas smo se vračali že v nedeljo, nekateri pa bodo domov odšli šele v torek, zato smo bivali v različnih hostlih. V zelo poznih večernih urah smo le prišli z brniškega letališča do Stansteda. Od tam nas je čakala še 45 minut dolga vožnja z vlakom do centra Londona, kjer smo za 30 minut sedli še na podzemno železnica in nato le prispeli do Earl's courta. Hitro smo nekaj povečerjali in se odpravili proti hostlu.
Naslednje jutro, na dan tekme, smo bili zmenjeni, da se dobimo v The Courtfieldu že ob 10h zjutraj. Tako smo se tam zbrali, ampak nam seveda niso hoteli postreči s pivom, saj je bilo še prezgodaj(točiti ga začnejo šele ob 11h). Zato smo se kot pravi naša navijaška pesmica: »The Only Place To Be Every Other Saturday Is Strollin' Down The Fulham Road«. Pred stadionom smo se vsi dobili, nato pa smo se nekateri odpravili v megastore, malo finančno pomagati našemu klubu J.
Od tam nas je pot vodila na kraj ki so ga nekateri odkrili že lani, kjer si skrit med bloki, in smo tam začeli naše popivanje. Seveda smo kot se za prave navijače spodobi že nekaj ur pred tekmo, oblečeni v drese in s šali Chelsea okoli vratu, ter s slovenskimi zastavami na vidnem mestu, začeli spodbujati Chelsea. Šli smo čez vse navijaške himne, od Blue is the colour, pa Carefree, wherever we may be,, Que Sera, Sera, pa vse do chantov o Fernandu Torresu ter Evi Carneiro. Najglasnejši pa smo bili pri Chelsea – šampijon J Po ogrevanju naših glasilk pa smo se odpravili pred stadion, kjer je bilo že kar nekaj navijačev, ki smo jih navdušili saj smo že pred samo tekmo razturali sceno, z vzkliki Chelsea - šampijon, smo pritegnili pozornost skoraj vseh ljudi ki so se v tistem trenutku nahajali tam pred stadionom, ter seveda tudi Chelsea TV, ki so nato posneli še intervju z našim predsednikom J Po slikanju s slovenskimi zastavami pred kipom Petra Osgooda je seveda sledilo še "kdor ne skače ni sloven'c".
Nato smo vsak s svojim dragocenim lističem papirja oz. s svojo vstopnico za tekmo odpravili proti vhodu na Shed Upper. Hitro sem poiskala vhod 3, 8 vrsta in 124 sedež. Ko so objavili začetno enajsterico je bilo malo razočaranja, saj so bili Torres, Mata in Romeu na klopi, ampak je bilo zato veselje toliko večje, saj je bil kapetan zoper nazaj. Prva tekma Johna Terrya po poškodbi. Super tekmo za povratek si je izbral. Tekma se je začela z minuto aplavza za 6 padlih vojakov v Afganistanu. Nato pa končno tisto, kar nogometni navijači čakamo vsako soboto. Žvižg sodnika za pričetek tekme. Sama tekma je kr hitro minila, z glasilkami nismo nič šparali, smo pa poskrbeli da so Stokeovi navijači bili tiho, saj smo jih vedno znova utišali z "vljudnim": "Malo vas je, malo vas je, pi***ce". Seveda na tekmi ni manjkalo vzklikov v znak kapetanu Johnu Terryu, It's only one England captaon. Pa tudi Torres je bil deležen velikega aplavza in spodbujanja, pa čeprav se je le ogreval. Na našo(mojo) žalost mu tokrat trener Robert Di Matteo, za keterega je bila to prva tekma na Bridgu, ni ponudil priložnosti za igro. Sijajna podaja Mate in hladnokrvni zaključek Drogbaja pa sta nas spravila v dilirij. Imeli smo priložnost slaviti zmago na 107 obletnico kluba. Po koncu tekme spet obvezno slikanje, stadion smo zapustili šele, ko so nas varnostniki spodili J.
Po tekmi smo pred stadionom najprej opazili mladega upa Chelsea Lucasa Piazona, ki smo ga seveda hitro prosili za sliko z našo grupo in slovensko zastavo, nato nam je podelil še avtograme in se slikal še z nekaterimi posebej J Po nekaj minutah druženja z njim smo odšli na drug konec stadiona, v upanju da dobimo avtogram še od katerega od igralcev. Nekateri so se tako slikali tudi z našo zdravnico, a vseeno nas je najlepše čakalo na koncu. Nekateri smo imeli ta privilegij, da smo dobili avtogram velikega Super Frankieja Lamparda.
Sicer smo nekaj časa še čakali v upanju, da se še kdo prikaže, ampak na žalost nismo dočakali nobenega več. Nato smo se porazgubili. Nekateri so se odpravili proti svojim hostlom, z Urošem, pa sva seveda se odločila še za obisk Frankieja(bar na Stamford Bridgu), kjer sva si ogledala drugi polčas Tottenhamovega poraza proti Evertonu. Rezultat te tekme, je še polepšal celoten dan. Tam sva ob pivu opazila še bivšega igralca Chelsea, ki pa je tokrat igral za nasprotno moštvo, Roberta Hutha, kateri je hitro privoliv v slikanje J. Po tej tekmi sva se odpravila še na večerjo v McDonalds, še vedno oblečena v drese Chelsea. Tako je tam do naju pristopila starejša gospa, ki naju je brž povprašala, s kom smo igrali, kakšen je bil rezultat in kako so igrali naši rivali. Ko sva ji povedala za zmago nad Stokeom in poraz Tottenhama je izredno zadovoljna zapustila McDonalds J Nato smo v hostlu še malo pokramljali in se utrujeni od napornega dne, odpravili spat.
Naslednji dan smo morali že ob 9h odriniti s hostla, tako da smo ob 11h prispeli na letališče, kjer nas je ob 1h po lokalnem času čakal let za Ljubljano. Na poti do letališča ter na letalu smo še enkrat obujali spomine na prečudovito soboto v jugovzhodnem delu Londona. Ko smo se na brniškem letališču odpravili vsak v svojo smer, smo bili vsi z mislimi že pri naslednjem skupnem obisku Stamford Bridga.
