Turnir navijaškega kluba Chelsea Slovenija

2. soboto v septembru, na lep jesenski dan, se je odvijal že četrti turnir navijaški klubov evropskih velikanov v Sloveniji. Že drugič zapored je turnir potekal pod okriljem uradnega navijaškega kluba Chelsea Slovenija. Tokrat je bila udeležba na turnirju rekordna. Ob petih navijaških klubih ki so nastopali na vseh dosedanjih turnirjih v Sloveniji(Chelsea, Juventus, Real, Barcelona in Arsenal), so drugi nastop zbrali Manchester United in Inter, prvič pa so na turnirju sodelovali navijači Milana in Liverpoola. Poleg teh 9 klubov, ki so nastopali tokrat, pa so na enem izmed turnirjev nastopali tudi navijači Rome.

Že žreb skupin je poskrbel, da so bile zanimive tekme že v predtekmovanju. Turnir sta odprli ekipi Real Madrida in Arsenala. Kljub temu, da smo v dresu Arsenala znova videli tudi Van Persieja, pa to topničarjem ni pomagalo, tako da so baletniki z zmago začeli pot proti obranitvi lanskega naslova. Že druga tekma je prinesla angleški derbi. S po enim Torresom v vsaki ekipi sta se spopadla Liverpool in Chelsea. Zmage pa se je veselil Torres v modrem dresu, verjetno tudi zaradi prednosti domačega terena. V prvi tekmi skupine C, je Barcelona, sicer brez Messija premagala Manchester United in Cristiana Ronalda z 4:1. Arsenal je po porazu proti Milanu že začel trepetati za svojo usodo, a že po naslednji tekmi je bil Liverpool tisti, ki je zaradi še drugega poraza, tokrat proti Jeventusu in zaradi slabše gol razlike od Londončanov trepetal za uvrstitev v četrtfinale. Inter proti razigranemu Unitedu ni imel možnosti, kar je pomenilo, da bo prav zadnja tekma odločila o tem, kateri klub bo edini, ki se bo poslovil že po skupinskem delu. Tekma med Milanom in Realom je bila prva, ki se je končala brez zmagovalca, medtem ko so črno-beli s Torina, verjetno tudi s podkupljenimi sodniki, premagali igralce v kraljevo modrih dresih. Zmaga Barcelone na zadnji tekmi skupinskega dela, pa je pomenila izpad Interja iz nadaljnjega tekmovanja.

V četrtfinalu so prvi svojo nalogo opravili igralci Manchester Uniteda in Milana. Rdeče-črni so se zaradi poraza pridružili navijačem Interja, in tako so čast serie A reševali le še Torinčani, ki so na tem turnirju prvič nastopili brez legende Del Piera. In se kljub temu, po zmagi nad Arsenalom, uvrstili v polfinale. Tretja tekma četrtfinala, pa je bila tekma, ki je bila ponovitev lanskega polfinala lige prvakov. In tudi tokrat so bili modri z jugozahodnega Londona boljši od igralcev Barcelone. Messi ponovno ni zabil Chelseaju, ki je še enkrat več ostal neporažen proti Barceloni. Rezultat 2:1 je pomenil, da je Chelsea še drugi angleški polfinalist. Tudi zadnje četrtfinale je bilo angleško-špansko. Le da so bili tokrat srečnejši igralci s Španske prestolnice. Po zanesljivem vodstvu s 3-0, so tekmo s težavo dobili z rezultatom 5-4.

Polfinalna para sta tako bila Manchester United-Chelsea in Juventus-Real Madrid. Najprej je bil na vrsti obračun s premierligaških zelenic. Po golu Paula Gascoigneja, kije tokrat prvič nosil dres Uniteda, so rdeči vragi povedli, vendar je kmalu sledilo izenačenje. Manchester je še enkrat povedel, Chelsea pa spet odgovoril z golom za izenačenje. Po tretjem golu v mreži Petra Cecha pa je bilo premalo časa, da bi modri še enkrat izenačili in tako so se v finale uvrstili navijači Manchestra. V drugem polfinalnem srečanju sta se pomerila do takrat prepričljivi Juventus in branilci naslova, navijači Reala. Po lanski sezoni, ki so jo v serie A sklenili brez poraza, so bianconeri že pozabili, kako je ko zgubiš. Tako da so navijači Reala poskrbeli, da so po dolgem času občutili te občutke. Takrat se je vedelo, da bomo priča napetemu finalu, za katerega pa je bilo jasno, da bo v njem slavil C. Ronaldo. Vprašanje je bilo le v katerem dresu, bo Portugalec bolj blestel.

Medtem, ko so Unitedovci snemali prispevek za United TV in so se baletniki po svoje pripravljali na lov za 3. Zaporedno lovoriko, so penali odločili o vprašanju, kdo bo na koncu dosegel 3. mesto. Pred zadnjo serijo strelov z bele točke sta bili obe ekipi izenačeni. Oba vratarja sta obranila po 2 strela, tako da je bil rezultat 2:2. V zadnji seriji je najprej Juventus povedel 3:2, navijače Chelsea pa je zanimalo le, kdo bo streljal zadnji penal. Terry ali Drogba.  Izkazalo se je, da je bil Terry zadnji strelec, tako da se je 3. mesta veselil Juventus. Vsekakor pa bolje, da je tokrat zgrešil Terry, kot da bi Drogba zgrešil v Munchnu.

Finalno tekmo na slovenskem Stamford Bridgu si je ogledalo okoli 100 ljudi, ki so kakor koli sodelovali na tem turnirju, oziroma kr pikniku, saj so organizatorji poleg nogometa obiskovalcem postregli tudi s slastnimi čevapčiči in ostalimi jedmi z žara. Finale so bolje začeli Manchestrovci, vendar so po minimalnem vodstvu 1:0, malo popustili in ob polčasu že zaostajali z 2:1. Po izenačenju Manchsetra in ponovnem vodstvu Reala s 3:2, nekaj sekund pred koncem srečanja, so bili navijači Reala z eno roko že na pokalu, kar je povzročilo padec koncentracije, in United je v Fergie-timu spet izenačil. Tipično. Nato so sledili streli z bele točke. Ta je bila tokrat od gola oddaljena samo 7 metrov, a še vedno dovolj, da sta vratarja pokazala svojo kakovost. Sreča, koncentracija in kakovost je bila tokrat na strani Manchester Uniteda in tako je Real po 2 lovorikah tokrat ostal praznih rok, navijači Manchestra pa verjetno še danes slavijo lovoriko, kako jo nebi, ko pa lani konec sezone te priložnosti niso imeli.

Piknik s turnirjem, oziroma turnir s piknikom, je zahvaljujoč veliki udeležbi uspel. Tako kot je nekoč rekel Juan Antonio Samaranch na zaključku vsakih olimpijskih iger, tako lahko tudi tukaj rečemo, da je bil to najboljši turnir navijaških skupin do sedaj. In večina ekip je že potrdila udeležbo na naslednjem takem turnirju. In da za konec povzamem besede, ki jih je ob razglasitvi rezultatov izrekel predsednik URAS-a(navijačev Manchester Uniteda): »pridemo tudi naslednje leto, ne zmagat, ampak se družit. Konec koncev je to najpomembnejše.«

Slike s turnirja pa si lahko ogledate na facebook strani uradnega navijaškega kluba Chelsea Slovenija:

https://www.facebook.com/pages/Official-Chelsea-Slovenia-Supporters-Club/109216932496266

Chelsea vs. Stoke City

Letos je Navijaški klub Chelsea Slovenija organiziral 2. Ogled tekme na Stamford Bridgu. Lani me pri zmagi nad Wiganom ni bilo zraven, tako da je bila zame to prva tekma, ki sem si jo ogledala s skupinico še 20 slovenskih navijačev. Ker nismo bili odvisni od avtobusnih in raznoraznih prevozov, si je izlet v London lahko splaniral vsak sam. Ker je bil to moj že tretji obis Londona sem se odločila, da se zaradi časovne stiske tja odpravim le za 3 dni. Prvi navijači Chelsea s sončne strani Alp so tja odšli že v torek, sledila je »četrtkova« skupina, nato pa smo le dočakali petek. Skupaj s še 9 fanti in eno punco smo se v poznih urah odpravili proti Londonu. Nekateri od nas smo se vračali že v nedeljo, nekateri pa bodo domov odšli šele v torek, zato smo bivali v različnih hostlih. V zelo poznih večernih urah smo le prišli z brniškega letališča do Stansteda. Od tam nas je čakala še 45 minut dolga vožnja z vlakom do centra Londona, kjer smo za 30 minut sedli še na podzemno železnica in nato le prispeli do Earl's courta. Hitro smo nekaj povečerjali in se odpravili proti hostlu.

Naslednje jutro, na dan tekme, smo bili zmenjeni, da se dobimo v The Courtfieldu že ob 10h zjutraj. Tako smo se tam zbrali, ampak nam seveda niso hoteli postreči s pivom, saj je bilo še prezgodaj(točiti ga začnejo šele ob 11h). Zato smo se kot pravi naša navijaška pesmica: »The Only Place To Be Every Other Saturday Is Strollin' Down The Fulham Road«. Pred stadionom smo se vsi dobili, nato pa smo se nekateri odpravili v megastore, malo finančno pomagati našemu klubu J.

Od tam nas je pot vodila na kraj ki so ga nekateri odkrili že lani, kjer si skrit med bloki, in smo tam začeli naše popivanje. Seveda smo kot se za prave navijače spodobi že nekaj ur pred tekmo, oblečeni v drese in s šali Chelsea okoli vratu, ter s slovenskimi zastavami na vidnem mestu, začeli spodbujati Chelsea. Šli smo čez vse navijaške himne, od Blue is the colour, pa Carefree, wherever we may be,, Que Sera, Sera, pa vse do chantov o Fernandu Torresu ter Evi Carneiro. Najglasnejši pa smo bili pri Chelsea – šampijon J Po ogrevanju naših glasilk pa smo se odpravili pred stadion, kjer je bilo že kar nekaj navijačev, ki smo jih navdušili saj smo že pred samo tekmo razturali sceno, z vzkliki Chelsea - šampijon, smo pritegnili pozornost skoraj vseh ljudi ki so se v tistem trenutku nahajali tam pred stadionom, ter seveda tudi Chelsea TV, ki so nato posneli še intervju z našim predsednikom J Po slikanju s slovenskimi zastavami pred kipom Petra Osgooda je seveda sledilo še "kdor ne skače ni sloven'c".

Nato smo vsak s svojim dragocenim lističem papirja oz. s svojo vstopnico za tekmo odpravili proti vhodu na Shed Upper. Hitro sem poiskala vhod 3, 8 vrsta in 124 sedež. Ko so objavili začetno enajsterico je bilo malo razočaranja, saj so bili Torres, Mata in Romeu na klopi, ampak je bilo zato veselje toliko večje, saj je bil kapetan zoper nazaj. Prva tekma Johna Terrya po poškodbi. Super tekmo za povratek si je izbral. Tekma se je začela z minuto aplavza za 6 padlih vojakov v Afganistanu. Nato pa končno tisto, kar nogometni navijači čakamo vsako soboto. Žvižg sodnika za pričetek tekme. Sama tekma je kr hitro minila, z glasilkami nismo nič šparali, smo pa poskrbeli da so Stokeovi navijači bili tiho, saj smo jih vedno znova utišali z "vljudnim": "Malo vas je, malo vas je, pi***ce". Seveda na tekmi ni manjkalo vzklikov v znak kapetanu Johnu Terryu, It's only one England captaon. Pa tudi Torres je bil deležen velikega aplavza in spodbujanja, pa čeprav se je le ogreval. Na našo(mojo) žalost mu tokrat trener Robert Di Matteo, za keterega je bila to prva tekma na Bridgu, ni ponudil priložnosti za igro. Sijajna podaja Mate in hladnokrvni zaključek Drogbaja pa sta nas spravila v dilirij. Imeli smo priložnost slaviti zmago na 107 obletnico kluba. Po koncu tekme spet obvezno slikanje, stadion smo zapustili šele, ko so nas varnostniki spodili J.

Po tekmi smo pred stadionom najprej opazili mladega upa Chelsea Lucasa Piazona, ki smo ga seveda hitro prosili za sliko z našo grupo in slovensko zastavo, nato nam je podelil še avtograme in se slikal še z nekaterimi posebej J Po nekaj minutah druženja z njim smo odšli na drug konec stadiona, v upanju da dobimo avtogram še od katerega od igralcev. Nekateri so se tako slikali tudi z našo zdravnico, a vseeno nas je najlepše čakalo na koncu. Nekateri smo imeli ta privilegij, da smo dobili avtogram velikega Super Frankieja Lamparda.

Sicer smo nekaj časa še čakali v upanju, da se še kdo prikaže, ampak na žalost nismo dočakali nobenega več. Nato smo se porazgubili. Nekateri so se odpravili proti svojim hostlom, z Urošem, pa sva seveda se odločila še za obisk Frankieja(bar na Stamford Bridgu), kjer sva si ogledala drugi polčas Tottenhamovega poraza proti Evertonu. Rezultat te tekme, je še polepšal celoten dan. Tam sva ob pivu opazila še bivšega igralca Chelsea, ki pa je tokrat igral za nasprotno moštvo, Roberta Hutha, kateri je hitro privoliv v slikanje J. Po tej tekmi sva se odpravila še na večerjo v McDonalds, še vedno oblečena v drese Chelsea. Tako je tam do naju pristopila starejša gospa, ki naju je brž povprašala, s kom smo igrali, kakšen je bil rezultat in kako so igrali naši rivali. Ko sva ji povedala za zmago nad Stokeom in poraz Tottenhama je izredno zadovoljna zapustila McDonalds J Nato smo v hostlu še malo pokramljali in se utrujeni od napornega dne, odpravili spat.

Naslednji dan smo morali že ob 9h odriniti s hostla, tako da smo ob 11h prispeli na letališče, kjer nas je ob 1h po lokalnem času čakal let za Ljubljano. Na poti do letališča ter na letalu smo še enkrat obujali spomine na prečudovito soboto v jugovzhodnem delu Londona. Ko smo se na brniškem letališču odpravili vsak v svojo smer, smo bili vsi z mislimi že pri naslednjem skupnem obisku Stamford Bridga.