Turnir navijaškega kluba Chelsea Slovenija

2. soboto v septembru, na lep jesenski dan, se je odvijal že četrti turnir navijaški klubov evropskih velikanov v Sloveniji. Že drugič zapored je turnir potekal pod okriljem uradnega navijaškega kluba Chelsea Slovenija. Tokrat je bila udeležba na turnirju rekordna. Ob petih navijaških klubih ki so nastopali na vseh dosedanjih turnirjih v Sloveniji(Chelsea, Juventus, Real, Barcelona in Arsenal), so drugi nastop zbrali Manchester United in Inter, prvič pa so na turnirju sodelovali navijači Milana in Liverpoola. Poleg teh 9 klubov, ki so nastopali tokrat, pa so na enem izmed turnirjev nastopali tudi navijači Rome.

Že žreb skupin je poskrbel, da so bile zanimive tekme že v predtekmovanju. Turnir sta odprli ekipi Real Madrida in Arsenala. Kljub temu, da smo v dresu Arsenala znova videli tudi Van Persieja, pa to topničarjem ni pomagalo, tako da so baletniki z zmago začeli pot proti obranitvi lanskega naslova. Že druga tekma je prinesla angleški derbi. S po enim Torresom v vsaki ekipi sta se spopadla Liverpool in Chelsea. Zmage pa se je veselil Torres v modrem dresu, verjetno tudi zaradi prednosti domačega terena. V prvi tekmi skupine C, je Barcelona, sicer brez Messija premagala Manchester United in Cristiana Ronalda z 4:1. Arsenal je po porazu proti Milanu že začel trepetati za svojo usodo, a že po naslednji tekmi je bil Liverpool tisti, ki je zaradi še drugega poraza, tokrat proti Jeventusu in zaradi slabše gol razlike od Londončanov trepetal za uvrstitev v četrtfinale. Inter proti razigranemu Unitedu ni imel možnosti, kar je pomenilo, da bo prav zadnja tekma odločila o tem, kateri klub bo edini, ki se bo poslovil že po skupinskem delu. Tekma med Milanom in Realom je bila prva, ki se je končala brez zmagovalca, medtem ko so črno-beli s Torina, verjetno tudi s podkupljenimi sodniki, premagali igralce v kraljevo modrih dresih. Zmaga Barcelone na zadnji tekmi skupinskega dela, pa je pomenila izpad Interja iz nadaljnjega tekmovanja.

V četrtfinalu so prvi svojo nalogo opravili igralci Manchester Uniteda in Milana. Rdeče-črni so se zaradi poraza pridružili navijačem Interja, in tako so čast serie A reševali le še Torinčani, ki so na tem turnirju prvič nastopili brez legende Del Piera. In se kljub temu, po zmagi nad Arsenalom, uvrstili v polfinale. Tretja tekma četrtfinala, pa je bila tekma, ki je bila ponovitev lanskega polfinala lige prvakov. In tudi tokrat so bili modri z jugozahodnega Londona boljši od igralcev Barcelone. Messi ponovno ni zabil Chelseaju, ki je še enkrat več ostal neporažen proti Barceloni. Rezultat 2:1 je pomenil, da je Chelsea še drugi angleški polfinalist. Tudi zadnje četrtfinale je bilo angleško-špansko. Le da so bili tokrat srečnejši igralci s Španske prestolnice. Po zanesljivem vodstvu s 3-0, so tekmo s težavo dobili z rezultatom 5-4.

Polfinalna para sta tako bila Manchester United-Chelsea in Juventus-Real Madrid. Najprej je bil na vrsti obračun s premierligaških zelenic. Po golu Paula Gascoigneja, kije tokrat prvič nosil dres Uniteda, so rdeči vragi povedli, vendar je kmalu sledilo izenačenje. Manchester je še enkrat povedel, Chelsea pa spet odgovoril z golom za izenačenje. Po tretjem golu v mreži Petra Cecha pa je bilo premalo časa, da bi modri še enkrat izenačili in tako so se v finale uvrstili navijači Manchestra. V drugem polfinalnem srečanju sta se pomerila do takrat prepričljivi Juventus in branilci naslova, navijači Reala. Po lanski sezoni, ki so jo v serie A sklenili brez poraza, so bianconeri že pozabili, kako je ko zgubiš. Tako da so navijači Reala poskrbeli, da so po dolgem času občutili te občutke. Takrat se je vedelo, da bomo priča napetemu finalu, za katerega pa je bilo jasno, da bo v njem slavil C. Ronaldo. Vprašanje je bilo le v katerem dresu, bo Portugalec bolj blestel.

Medtem, ko so Unitedovci snemali prispevek za United TV in so se baletniki po svoje pripravljali na lov za 3. Zaporedno lovoriko, so penali odločili o vprašanju, kdo bo na koncu dosegel 3. mesto. Pred zadnjo serijo strelov z bele točke sta bili obe ekipi izenačeni. Oba vratarja sta obranila po 2 strela, tako da je bil rezultat 2:2. V zadnji seriji je najprej Juventus povedel 3:2, navijače Chelsea pa je zanimalo le, kdo bo streljal zadnji penal. Terry ali Drogba.  Izkazalo se je, da je bil Terry zadnji strelec, tako da se je 3. mesta veselil Juventus. Vsekakor pa bolje, da je tokrat zgrešil Terry, kot da bi Drogba zgrešil v Munchnu.

Finalno tekmo na slovenskem Stamford Bridgu si je ogledalo okoli 100 ljudi, ki so kakor koli sodelovali na tem turnirju, oziroma kr pikniku, saj so organizatorji poleg nogometa obiskovalcem postregli tudi s slastnimi čevapčiči in ostalimi jedmi z žara. Finale so bolje začeli Manchestrovci, vendar so po minimalnem vodstvu 1:0, malo popustili in ob polčasu že zaostajali z 2:1. Po izenačenju Manchsetra in ponovnem vodstvu Reala s 3:2, nekaj sekund pred koncem srečanja, so bili navijači Reala z eno roko že na pokalu, kar je povzročilo padec koncentracije, in United je v Fergie-timu spet izenačil. Tipično. Nato so sledili streli z bele točke. Ta je bila tokrat od gola oddaljena samo 7 metrov, a še vedno dovolj, da sta vratarja pokazala svojo kakovost. Sreča, koncentracija in kakovost je bila tokrat na strani Manchester Uniteda in tako je Real po 2 lovorikah tokrat ostal praznih rok, navijači Manchestra pa verjetno še danes slavijo lovoriko, kako jo nebi, ko pa lani konec sezone te priložnosti niso imeli.

Piknik s turnirjem, oziroma turnir s piknikom, je zahvaljujoč veliki udeležbi uspel. Tako kot je nekoč rekel Juan Antonio Samaranch na zaključku vsakih olimpijskih iger, tako lahko tudi tukaj rečemo, da je bil to najboljši turnir navijaških skupin do sedaj. In večina ekip je že potrdila udeležbo na naslednjem takem turnirju. In da za konec povzamem besede, ki jih je ob razglasitvi rezultatov izrekel predsednik URAS-a(navijačev Manchester Uniteda): »pridemo tudi naslednje leto, ne zmagat, ampak se družit. Konec koncev je to najpomembnejše.«

Slike s turnirja pa si lahko ogledate na facebook strani uradnega navijaškega kluba Chelsea Slovenija:

https://www.facebook.com/pages/Official-Chelsea-Slovenia-Supporters-Club/109216932496266

Chelsea vs. Stoke City

Letos je Navijaški klub Chelsea Slovenija organiziral 2. Ogled tekme na Stamford Bridgu. Lani me pri zmagi nad Wiganom ni bilo zraven, tako da je bila zame to prva tekma, ki sem si jo ogledala s skupinico še 20 slovenskih navijačev. Ker nismo bili odvisni od avtobusnih in raznoraznih prevozov, si je izlet v London lahko splaniral vsak sam. Ker je bil to moj že tretji obis Londona sem se odločila, da se zaradi časovne stiske tja odpravim le za 3 dni. Prvi navijači Chelsea s sončne strani Alp so tja odšli že v torek, sledila je »četrtkova« skupina, nato pa smo le dočakali petek. Skupaj s še 9 fanti in eno punco smo se v poznih urah odpravili proti Londonu. Nekateri od nas smo se vračali že v nedeljo, nekateri pa bodo domov odšli šele v torek, zato smo bivali v različnih hostlih. V zelo poznih večernih urah smo le prišli z brniškega letališča do Stansteda. Od tam nas je čakala še 45 minut dolga vožnja z vlakom do centra Londona, kjer smo za 30 minut sedli še na podzemno železnica in nato le prispeli do Earl's courta. Hitro smo nekaj povečerjali in se odpravili proti hostlu.

Naslednje jutro, na dan tekme, smo bili zmenjeni, da se dobimo v The Courtfieldu že ob 10h zjutraj. Tako smo se tam zbrali, ampak nam seveda niso hoteli postreči s pivom, saj je bilo še prezgodaj(točiti ga začnejo šele ob 11h). Zato smo se kot pravi naša navijaška pesmica: »The Only Place To Be Every Other Saturday Is Strollin' Down The Fulham Road«. Pred stadionom smo se vsi dobili, nato pa smo se nekateri odpravili v megastore, malo finančno pomagati našemu klubu J.

Od tam nas je pot vodila na kraj ki so ga nekateri odkrili že lani, kjer si skrit med bloki, in smo tam začeli naše popivanje. Seveda smo kot se za prave navijače spodobi že nekaj ur pred tekmo, oblečeni v drese in s šali Chelsea okoli vratu, ter s slovenskimi zastavami na vidnem mestu, začeli spodbujati Chelsea. Šli smo čez vse navijaške himne, od Blue is the colour, pa Carefree, wherever we may be,, Que Sera, Sera, pa vse do chantov o Fernandu Torresu ter Evi Carneiro. Najglasnejši pa smo bili pri Chelsea – šampijon J Po ogrevanju naših glasilk pa smo se odpravili pred stadion, kjer je bilo že kar nekaj navijačev, ki smo jih navdušili saj smo že pred samo tekmo razturali sceno, z vzkliki Chelsea - šampijon, smo pritegnili pozornost skoraj vseh ljudi ki so se v tistem trenutku nahajali tam pred stadionom, ter seveda tudi Chelsea TV, ki so nato posneli še intervju z našim predsednikom J Po slikanju s slovenskimi zastavami pred kipom Petra Osgooda je seveda sledilo še "kdor ne skače ni sloven'c".

Nato smo vsak s svojim dragocenim lističem papirja oz. s svojo vstopnico za tekmo odpravili proti vhodu na Shed Upper. Hitro sem poiskala vhod 3, 8 vrsta in 124 sedež. Ko so objavili začetno enajsterico je bilo malo razočaranja, saj so bili Torres, Mata in Romeu na klopi, ampak je bilo zato veselje toliko večje, saj je bil kapetan zoper nazaj. Prva tekma Johna Terrya po poškodbi. Super tekmo za povratek si je izbral. Tekma se je začela z minuto aplavza za 6 padlih vojakov v Afganistanu. Nato pa končno tisto, kar nogometni navijači čakamo vsako soboto. Žvižg sodnika za pričetek tekme. Sama tekma je kr hitro minila, z glasilkami nismo nič šparali, smo pa poskrbeli da so Stokeovi navijači bili tiho, saj smo jih vedno znova utišali z "vljudnim": "Malo vas je, malo vas je, pi***ce". Seveda na tekmi ni manjkalo vzklikov v znak kapetanu Johnu Terryu, It's only one England captaon. Pa tudi Torres je bil deležen velikega aplavza in spodbujanja, pa čeprav se je le ogreval. Na našo(mojo) žalost mu tokrat trener Robert Di Matteo, za keterega je bila to prva tekma na Bridgu, ni ponudil priložnosti za igro. Sijajna podaja Mate in hladnokrvni zaključek Drogbaja pa sta nas spravila v dilirij. Imeli smo priložnost slaviti zmago na 107 obletnico kluba. Po koncu tekme spet obvezno slikanje, stadion smo zapustili šele, ko so nas varnostniki spodili J.

Po tekmi smo pred stadionom najprej opazili mladega upa Chelsea Lucasa Piazona, ki smo ga seveda hitro prosili za sliko z našo grupo in slovensko zastavo, nato nam je podelil še avtograme in se slikal še z nekaterimi posebej J Po nekaj minutah druženja z njim smo odšli na drug konec stadiona, v upanju da dobimo avtogram še od katerega od igralcev. Nekateri so se tako slikali tudi z našo zdravnico, a vseeno nas je najlepše čakalo na koncu. Nekateri smo imeli ta privilegij, da smo dobili avtogram velikega Super Frankieja Lamparda.

Sicer smo nekaj časa še čakali v upanju, da se še kdo prikaže, ampak na žalost nismo dočakali nobenega več. Nato smo se porazgubili. Nekateri so se odpravili proti svojim hostlom, z Urošem, pa sva seveda se odločila še za obisk Frankieja(bar na Stamford Bridgu), kjer sva si ogledala drugi polčas Tottenhamovega poraza proti Evertonu. Rezultat te tekme, je še polepšal celoten dan. Tam sva ob pivu opazila še bivšega igralca Chelsea, ki pa je tokrat igral za nasprotno moštvo, Roberta Hutha, kateri je hitro privoliv v slikanje J. Po tej tekmi sva se odpravila še na večerjo v McDonalds, še vedno oblečena v drese Chelsea. Tako je tam do naju pristopila starejša gospa, ki naju je brž povprašala, s kom smo igrali, kakšen je bil rezultat in kako so igrali naši rivali. Ko sva ji povedala za zmago nad Stokeom in poraz Tottenhama je izredno zadovoljna zapustila McDonalds J Nato smo v hostlu še malo pokramljali in se utrujeni od napornega dne, odpravili spat.

Naslednji dan smo morali že ob 9h odriniti s hostla, tako da smo ob 11h prispeli na letališče, kjer nas je ob 1h po lokalnem času čakal let za Ljubljano. Na poti do letališča ter na letalu smo še enkrat obujali spomine na prečudovito soboto v jugovzhodnem delu Londona. Ko smo se na brniškem letališču odpravili vsak v svojo smer, smo bili vsi z mislimi že pri naslednjem skupnem obisku Stamford Bridga.

Liverpool mora pasti

Liverpool mora pasti

Pred nami je težka tekma. Psihično gledano verjetno najtežja v tej sezoni. Na Anfield roadu bo nasprotnik Liverpool. Klub, ki sicer ni v formi, v četrtek so izgubili še zadnjo ulovljivo lovoriko te sezone, Atletico Madrid jih je izločil v polfinalu evropske lige. S porazom oz. remijem ne izgubimo le 100% izkupička proti ekipam t.i. velike 4, ampak po vsej verjetnosti izgubimo tudi naslov. Tako, da je nujno. Liverpool mora pasti. Zaradi poškodb tudi tokrat ne bodo igrali Essien, Carvalho in Bosingwa, medtem, ko naj bi ostali bili na red. Torej pritisk je velik. Ampak po zmagi nad Stokom s 7:0 je tudi samozavest na visoki ravni. Prav tako je tudi vložek zelo zelo velik. Ampak ob najboljšem možnem scenariju, ob zmagi nad Liverpoolom, ter remiju ali porazu Man Utdja proti Sunderlandu lahko teoretično že jutri postanemo zmagovalci premier lige.

Čeprav na drugi strani stoji Liverpool, in čeprav se igra na Anfieldu, pa vse skupaj le ni tako črno, kot bi se morda na prvi pogled zdelo. Poleg velike motivacije, izvrstnega samozaupanja, imamo tudi odličnega trenerja za prav take tekme, super izkušene igralce, pa tudi Liverpool ni več to, kar je bil še lansko sezono. Letos so povsem nemočni, pa še brez Torresa, njihovega edinega pravega napadalca bodo morali igrati. Potem je tu njihova nemotivacija, namreč tako želeno 4 mesto in liga prvakov naslednjo sezono ni več realno dosegljiv cilj. Vsekakor pa se ne smemo ozirati na Liverpool, še manj na možnost, da bi Sunderland presenetil Man Utd, ampak se moramo zavedati, da smo 2 tekmi pred koncem prvenstva še vedno mi v vlogi v kateri sami odločamo o svoji usodi. In moramo se pravilno odločiti. Torej dejstvo je. Liverpool mora pasti.

Sedem veličastnih

Sedem veličastnih športnikov olimpijskih iger v Vancuvru

Katerih sedem je najlepših? Seveda ima vsak(a) svoje mnenje in tokrat ne bom upoštevala mnenje večine, ampak moje osebno mnenje. Seveda na izbor vpliva tudi to s katerega športa nekdo prihaja, saj je logično, da bom prej opazila lepoto nekega alpskega smučarja, ki jih spremljam skoraj vsako tekmo, kot nekega hitrostnega drsalca ali sankača, ki jih vidim le na OI, ali pa še to ne.

7. Bjørn Einar Romøren | 28 let | Norveška | smučarski skakalec

Ta norveški smučarski skakalec je nastopil že na igrah v Torinu leta 2006. Skupaj z Bystolom, Ingebrigsenom in Ljokelsoyem je osvojil bronasto medaljo na ekipni tekmi. Letos je sicer edini od štirice, ki brani tretje mesto. Ali mu bo s pomočjo ostalih soskalacev uspelo je vprašanje, ki se poraja norveškim ljubiteljem smučarskih skokov. Tudi sam ve, da je to edina njegova priložnost za olimpijsko odličje teh iger, saj je v ne preveč dobri formi. Poleg vsega je v svoji karieri na svetovnih prvenstvih še dvakrat osvojil bronasto ekipno odličje, prav tako je bil z ekipo enkrat bronast na svetovnem prvenstvu v poletih, kjer je skupaj še s tremi reprezentančnimi kolegi dvakrat osvojil naslov svetovnega prvaka. Poleg vsega tega je Romoren še vedno svetovni rekorder v smučarskih poletih z 239 metri.

6. Sidney Patrick Crosby | 22 let | Kanada | Hokejist

Pri komaj 22 letih je Crosbey že prava legenda hokeja na ledu. Letošnje olimpijske igre v njegovi domovini bodo njegove prve, morda zaradi kolektivne pogodbe NHLa tudi zadnje, in prav zato bo poskušal narediti vse, da zlato ostane doma, v domovini hokeja. Zaveda se, da je verjetno pri 22 to njegova ena zadnjih priložnosti, da osvoji odličje z izbrano vrsto. Ni še jasno, če bo lahko nastopal še na kakšnih OI, kajti ta se odvijajo ravno sredi NHL sezone, kot tudi SP, ki čeprav je vsako leto, se odvija ravno takrat ko se odvija končnica najmočnješe lige na svetu. Nastopil je na enem članskem SP in tam osvojil naziv najboljšega strelca, najboljšega napadalca in bil izbran v najboljšo postavo prvenstva. A to ni to, kar je takrat 18 letni igralec želel. Želel si je odličje, ki pa ga je Kanada izgubila. Je pa lani postal najmanjši igralec, ki je imel čast dvigniti Stanleyev pokal. Vsekakor eden najboljših igralcev hokeja trenutno in ima možnost da postane najboljši vseh časov.

5. Jens Byggmark | 24 let | Švedska | alpski smučar

Član enega najuspešnejših švedskih smučarskih klubov Tärna I.K. Fjällvinden je v svoji karieri doživel marsikaj zanimivega. Priljubljeni Byggis je še nedolgo nazaj krojil sam slalomski vrh. Danes pa je komaj na 36 mestu posebne slalomske uvrstitve. Njegov vzpon med zvezde je bil hiter, bliskovit. Nažalost ravno tako njegov zaton. V obdobju enega leta, od 27. januarja 07, pa do 20. januarja 08, je osvojil vseh svojih šest uvrstitev na oder za zmagovalce. 2 zmagi in 4 druga mesta. Prizorišča pa spektakularna Kitzbuhel (1, 1, 2), Schladming (2), Bad Kleinkirchheim (2) in Wengen (2). Poleg tega je na SP v domačem Areju osvojil srebrno medaljo v ekipni tekmi. Letošnje OI bodo njegove prve, če bo nadaljeval tako, kot smuča to sezono( najboljši uvrstitvi 13. in 15. mesto, Wengen in Kranjska gora) potem bodo verjetno tudi njegove zadnje. Seveda, pa vsi upamo, da Jensu uspe povratek v formo kakršno je kazal še nekaj sezon nazaj.

4. Bode Miller | 32 let | ZDA | alpsko smučanje

13 sezon v svetovnem pokalu, 32 posameznih zmag, 68 uvrstitev na oder za zmagovalce. 6 malih kristalnih globusov in 2 velika. 5 medalj s svetovnih prvenstev, od tega 4 zlate. Bleščeča statistika enega najbolj prepoznavnih alpskih smučarjev zadnjih let. Ki pa ji nekaj manjka. Zlata olimpijska medalja. V Salt Lake City je prišel skoraj neobremenjen. Kot prikupen fantič se je smejal z odra za zmagovalce, ko je v kombinaciji in veleslalomu poziral s srebrno olimpijsko medaljo. Že takrat so mnogi dejali, s tega fanta še nekaj bo. In res v Torino 4 leta kasneje je prišel kot glavni favorit za vsaj eno zlato medaljo. Odšel pa praznih rok. Letos v Vancouvru že ima prvo odličje, bron v smuku, njegov cilj pa je seveda zlato. Mu bi uspelo. Navijači pa se sprašujejo tudi, kaj lahko od njega pričakujemo tokrat. Videli smo praktično že vse, vožnja po ograji, pa skoraj izpeljan smuk z eno samo smučko, in to ga dela posebnega, ljubljenca navijačev, smučarja, ki zna poskrbeti za šov. Škoda, da je to njegova zadnja sezona, torej tudi zadnje možnost, da se z zlatom z olimpijskih iger vpiše med nesmrtne.

3. Brian Joubert | 25 let | Francija | Umetnostno drsanje

Za 25 letnega francoza bodo to tretje olimpijske igre v karieri. V Torinu je osvojil 6., v Salt Lake Cityu pa 14. mesto. Njegove letošnje želje so mnogo višje, kar je nenazadnje od drsalca, ki ima z svetovnih prvenstev že 4 odličja, eno zlato, dve srebrni in eno bronasto, bilo tudi za pričakovati. Poleg tega je tudi trikraten evropski prvak, zraven je na evropskih prvenstvih osvojil 2 drugi in 4 tretja mesta, petkrat zapored pa je postal tudi francoski državni prvak. Svoj mednarodni debi je doživel leta 2001 pri komaj 17 letih in od takrat si utira pot med najboljše in dandanes ga že lahko tja tudi brez problemov uvrščamo. Če pa osvoji še (zlato) olimpijsko odličje potem vprašanje ali spada med najboljše umetnostne drsalce ta hip ne bo več smiselno. Smiseln bo le odgovor, ja spada!

2. Emil Hegle Svendsen | 24 let | Norveška | biatlon

Zgodbo o Emilu Hegleju Svendsnu bi lahko poimenovali zgodba o uspehu. V njegovi prvi sezoni med najboljšimi je že nastopil na Olimpijskih igrah v Torinu. Takrat v tekmi s skupinskim štartom dosegel zanj odlično 6. mesto. Že naslednjo sezono je prvič v karieri stal na odru za zmagovalce, prvo zmago pa dočakal v svoji tretji sezoni, ko je bil pri nas na Pokljuki najboljši v individualni tekmi. Tisto sezono je nanizal še 5 zmag in je po številu zmag v tisti sezoni zaostajal le za rojakom Bjorndalnom. V svetovnem pokalu pa zasedel odlično 3. mesto. Postal pa tudi dvokratni svetovni prvak, v individualni tekmi in tekmi s skupinskim štartom. Do danes je nanizal že 15 zmag, in še ravno tolikokrat je stal na odru za zmagovalce. Naslednjo sezono je osvojil še 5 zmag in še enkrat dosegel 3 mesto v skupni razvrstitvi svetovnega pokala. Na letošnjih igrah v Vancouvru je že pritekel in pristreljav svojo prvo olimpijsko odličje, srebro v šprintu. Njegov cilj do konca iger pa je osvojiti vsaj eno zlato odličje. Ob njegovem talentu mu to lahko uspe, saj ga imajo že vsi za naslednika velikega Ole Einarja Bjorndalna.

1. Carlo Janka | 24 let | Švica | alpsko smučanje

24 letni Carlo, je trnutno eden njabolj vročih smučarjev te zime. Verjetno mu bo do tako želenega velikega kristalnega globusa zmanjkalo nekaj točk. Njegova pot v svetovnem pokalu se je začela leta 2005 v Kranjski gori, a takrat ni osvojil točk. Prve točke je osvojil leta 2006 v Alta Badii v veleslalomu. Na stopničke pa se je prvič povzpel leta 2008 v Lake Luisu, ko je na smuku s številko 65 prismučal do odličnega 2. mesta. 14 dni kasneje pa se je že veselil svoje prve zmage na tekmah za svetovni pokal. V Val d'Iseru v Franciji je zmagal v veleslalomu. Do danes je v svetovnem pokalu osvojil 6 zmag, še 6 krat pa stal na stopnički za 2. ali 3. mesto. Osvojil je mali kristalni globus v kombinaciji, in se v kraju, kjer je dosegel prvo zmago okitil z naslovom svetovnega prvaka v veleslalomu, na smukaški tekmi pa osvojil 3. mesto. Če letos osvoji še olimpijsko odličje, bo ta sezona zanj skoraj popolna. Dajmo Carlo!

There's only one England captain

Kar nekaj dni je že minilo, odkar je v javnosti izbruhnila "afera Terry". Od takrat pa vse do danes je bilo prelito že ogromno črnila, pa še vseeno vsak dan znova v časnikih lahko zasledimo nove informacije. Dejstvo je, da ne bomo nikoli natančno izvedeli, kaj natančno se je zgodilo.

Ko sem tistega dne odprla računalnik in na internetu videla novico, da je Terry ogrozil nastop na svetovnem prvenstvu sem najprej pomislila na najhujše, na kakšno njegovo poškodbo. Ampak na srečo ni prišlo do poškodbe. Na srečo navijačev Chelsea. Mnoge je ta novica čisto presenetila, priznam rahlo sem bila tudi sama presenečena. Je pa res, da tisti, ki smo Terrya spremljali bolj pogosto in ki smo vedeli, da je znan po svojih skokih čez plot in ostalih "neumnostih" - od pijančevanja in pretepanja do športnih stav, smo morda lahko kaj takega tudi pričakovali. Seveda ne v takih razsežnostih. Verjetno se bi vse obrnilo drugače, verjetno ne bi bilo afera tako odmevna, če Terry svoje žene ne bi prevaral z (bivšo) punco od nekdanjega soigralca pri Chelsea in reprezentančnega soigralca Wayna Bridga. Mediji si še zdaj niso enotni, ali je šlo za bivšo ali za takratno punco. Zasledili smo lahko vse. Od tega, da sta šla narazen ravno zaradi Terrya, pa do tega, da je Terry le ponudil ramo Vannesi ob razhodu z Bridgom. Verjetno resnične zgodbe ne bomo nikoli izvedeli.
In skok čez plot je Terrya stal kapetanskega traku angleške reprezentance. Bile so govorice, da je Bridge postavil ultimat Cappelu ali Terry ali on. No ja dandanes že lahko beremo, da sta fanta zakopala bojno sekiro in da selektorju sporočata, da lahko skupaj igrata za Anglijo, in ji pomagata osvojiti tako želeni naslov. Kaj vse se bo iz tega izcimilo bomo verjetno izvedeli v naslednjih dneh, če ne prej pa na svetovnem prvenstvu.

Bivša ali še vedno reprezentančna soigralca?

Potem je tu še Terryeva žena Toni, ki je, ko je izvedela za moževo varanje vzela njuna otroka in skupaj s starši odpotovala v Dubaj. Ja v tisti kraj, kjer jo je John zasnubil in kjer sta preživela medene tedne. Maščevala naj bi se mu na način na kakršnega se maščuje še marsikatera prevarana ženska. Vzela je njegovo kreditno kartico in šla v "šoping". Ne vem kakšno je to maščevanje človeku, ki na teden zasluži čez 100.000 funtov? Sedaj naj bi mu (ponovno) oprostila, namreč že pred poroko naj bi mu oprostila, da jo je pravaral s kar 8 različnimi ženskami. Tokrat naj bi mu oprostila zadnjič (do naslednjič).

Z ženo Toni še v srečnejših časih

Pri angleški reprezentanci je izgubil kapetanski trak. Razlog, ni vzor mladim. Zanimivo, ni krivo to, da je na nek način preveral soigralca, važno da ni za zgled mladim. Kateri od angleških nogometašev pa je? Gerrard, ki se pretepa v barih, Ferdinand, ki "pozabi" na doping kontrolo. Dvakrat. Ne vem no. Če bi gledali kdo je vzor mladim ali bi potem Anglija sploh imela kapetana? Vsekakor pa je dejstvo, da če bi gledali predstave na igrišču, vpliv na ekipo in tako naprej, potem bi si Terry zaslužil trak, ki ga je že imel. Ampak naj dela Cappelo kar mu paše.

S kapetanskim trakom ali brez. Še vedno del reprezentance.

Povsem drugače je v Chelsea. Carlo Anchelotti, še en Italijan v tej zgodbi, Terryu popolnoma zaupa. Zaveda se, da ima v ekipi morda celo najboljšega branilca ta hip na svetu, rojenega vodjo, tako na igrišču kot zunaj njega. In igralca, ki je, kar se pristopa k igri, odnosa na igrišču in borbenosti tiče, neprecenljiv. Prav tako kot trener ga podpirajo tudi soigralci ter predvsem navijači. In kaj si lahko še več želi, kot podpore navijačev, ki ga imajo za svojega (idola) že vrsto let, že vse od leta 1998 naprej, ko je prvič oblekel članski dres Chelsea s število 26 na hrbtu. Navijači so z njim v dobrem in v slabem, on pa jim to vrača z odličnimi igrami in odločujočimi goli. Team Terry, kot so navijači poimenovali skupino navijačev ki kljub vsem obtožbam podpirajo Johna Terrya je z dneva v dan večji. Počasi tudi največji dvomljivci spoznavajo da obstaja le en angleški kapetan. In ta igra za Chelsea!

Sporočilo navijačev v podporo Terryu.

Chelsea no.1 Petr Cech

Res je, da Roman Abramovič zanj ni zapravil celega premoženja, kot je to storil pri nekaterih drugih igralcih. Res je tudi, da Cech v klub ni prišel kot zvezda skozi velika vrata, ampak precej manj pompozno kot mnogi drugi igralci. Res pa je da se je izkazal mnogo bolj, kot smo od njega pričakovali, mnogo bolj kot mnogi drugi igralci. 
Res je, tudi 18 MIO € kolikor smo zapravili za českega vratarja ni malo. A če pogledamo, koliko stanejo vratrji podobnega kova, potem je vsem jasno da je bil nakup Petra Cecha ena najboljših, če ne najboljša poteza Romana Abramoviča. Ko je prišel v klub je bil eden najbolj nadarjenih nogometnih vratarjev na svetu, a ob enem že pri 22 najboljši vratar na evropskem prvenstvu. 
Kariero je začel v domačem Blšanyu in pri 17 debutiral v članski konkurenci, nato je šel tja kamor si želijo vsi česki nogometaši, v Sparta Prague. Po eni sezoni in 27 članski nasptopih v prvi češki ligi se je odločil storiti še korak dlje, in poskusit srečo v nogometno Francijo, v eno od 5 najmočnejših lig v Evropi. Sicer res, da Stade Rennes ni eden najboljših klubav, pa vendar pravi klub za Cecha, da je postajal še boljši vratar. Kaj je sladilo po dveh letih v Franciji vejo prav vsi. V Chelseu je takrat eden največjih talentov, postal najbiljši vratar v Evropi ter na svetu. 
V premier ligi je bil Cech nepramagan 1025 minut, od 12.12.2004, ko mu je gol zabil Henry, do 5.3.2005, ko je mrežo Chelsea zadel McKenzie. Pravtako drži rekor češke lige z 855 nepramaganimi minutami. 
Cech do zloglasnega 14.10.2006 ni imel velikih težav s poškodbami. Tistega dne pa se mu je življenje obrnilo na glavo. Že v 1. minuti srečanja ga je Readingov igralec Stephan Hunt s kolenom zadel v glavo. Pravijo, da je imel Cech srečo da je preživel. Po 10 dneh je zapustil bolnišnico, v enem izmed itervjujev pa povedal, da se sploh ne spomni poškodbe. na nogometne zelenice se je vrnil 20 januraja s čelado za rugy, ki jo nosi še danes, na glavi. 
Tudi v zasebnem življenju gre Petr kot po maslu. Leta 2003 se je poročil s svojo srednješolsko ljubeznijo Martino, 23. januarja 2008 pa se jima je pridružila še hčerka Adela. 

Cechovi uspehi: 
Chelsea: 
FA Premier League: 2005, 2006 
FA Cup: 2007 
Football League Cup: 2005, 2007 
Charity Shield: 2005 

Osebna priznanja 
IFFHS World's Best Goalkeeper: 2005 
Best European Goalkeeper: 2005, 2007, 2008 
UEFA Club Football Awards: Best Goalkeeper: 2005, 2007 
FA Premier League Player of the Month: March 2007 
Czech Player of the Year: 2005, 2006, 2007 
Barclays Golden Glove: 2005 UEFA Club Football Awards, Best goalkeeper: 2005, 2007, 2008 

Še nekaj o Petru: 
Najljubša barva: 
- modra 

Najljubši letni čas: 
- pomlad 

Najljubši šport, poleg nogometa: 
- hokej na ledu 

najljubši športnik in športnica: 
- Zinedine Zidane, Steffi Graff 

Najljubši glasbeni izvajalci: 
- U2, Red Hot Chilli Peppers, Madonna, Support Lesbiens 

Najljubši filmi: 
- Češke komedije (Pelisky, Pupendo, Samotari, Roman pro zeny + Smoljak & Sverak films) 

Najljubša hrana in pijača 
- morska hrana, koktajli 

Najljubši avto: 
- Bentley 

Najljubši prfum: 
- Channel 

Kaj najraje počne v prostem času: 
- ukvarjanje s športi (tenis, golf, ...) 

Najčjubše Londonske znamenitosti: 
- muzeji 

Najljubša zgodovinska osebnost: 
- Češki kralj Karel IV.